Sv. Primož in Felicijan na Jamniku

Jamnik

Zaradi izjemno slikovite lokacije cerkev uvrščamo med naše najkvalitetnejše kulturne spomenike. Stoji na koncu pomola, ki je v času turških vpadov služil tudi kot neutrjena signalna postaja, vidna po vsej gorenjski ravnini. Po ljudskem pripovedovanju na bi jo postavili bliže vasi z dražgoške strani, vendar se je neke noči ves gradbeni material znašel na mestu, kjer stoji cerkev danes. Prvotno podružnica vikariata in župnije v Selci se prvič omenja v freisinskem urbarju leta 1501, sedaj  pa sodi v besniško župnijo.

Cerkveno arhitekturo sestavljajo pravokotna ladja, tristrano sklenjeni prezbiterij in ob ladjo prislonjeni zvonik s piramidasto streho. Pročelje ladje z renesančno – baročno poslikavo v obliki grafitno sivih vogalnikov skriva starejše, še srednjeveško jedro, prezbiterij s talnim zidcem pa je tudi navzven ohranil gotski videz, čeprav so tudi na njem prvotna gotska zašiljena okenca že preoblikovali.

jamnik002-large

Najmlajši je zvonik, ki so ga prizidali leta 1759, ko je cerkev doživela tudi prvo večjo prezidavo. Naslednji večji gradbeni posegi so bili sredi 19. stoletja, ko so zvonik prekrili z novogotsko zašiljeno streho s stolpiči in povečali okna v ladji. Po drugi svetovni vojni so cerkev ponovno prekrili s škriljem, ki so ga nekdaj lomili v bližnji okolici, predvsem v Nemiljah. V notranjosti je bila ladja prvotno pokrita z ravnim lesenim stropom, ki ga je leta 1863 nadomestil banjast obok. Verjetno so tedaj preoblikovali prvotne okenske odprtine v velika, polkrožno sklenjena okna, medtem ko je portal v južni steni iz zelenega peračiškega tufa s srede 18. stoletja. Manj prezidav je doživel prezbiterij, ki je ohranil izvirno obliko z zgodnjegotskim šestdelnim križnorebrastim obokom iz 14. stoletja. Obok podpirajo v zaključku do tal segajoči polstebri s kapiteli v obliki rustificiranih glav, sama rebra pa imajo žlebasti profil z okroglimi, sklepnike posnemajočimi odebelinami. Sprva je bil prezbiterij poslikan samo z dekorativnimi črtami in posvetilnimi križi, okoli leta 1480 ali desetletje prej pa so ga v celoti poslikali. Poslikave so pripisane mojstru, ki je nadaljeval tradicijo delavnice Mojstra Bolfganga, obenem pa so blizu slikarju, ki je slikal na Blejskem otoku in na Goropečah nad Ihanom. Na stenah so upodobljeni apostolski in svetniški liki brez pripovednih  prizorov. Na severni steni so Jakob mlajši, Filip, Jakob starejši in Janez, na južni steni pa Matej. Apostole je slikar postavil v povsem izoblikovan prostor, ki je spredaj členjen z arkadnimi loki podprtimi s stebri, znotraj pa je s prečnimi stenskim loki predeljen v manjše prostore za vsakega od njih. Nad apostoli so v lunetah dopasne svetnice Apolonija, Uršula, Katarina, Marjeta in Barbara, na vzhodni stranici pa Marija z otrokom. Freske so močno poškodovane zaradi novih oken in vrat, nekoliko pa jih je načel tudi čas zaradi zgodnje letnice odkritja (1936). Poslikava oboka se drži pravil kranjskega prezbiterija. Vzhodno polje nad oltarjem zavzema Kristus Sodnik, na sosednjih poljih obdan s simboli evangelistov, vmes pa so poleg dveh angelov štirje cerkveni očetje z napisanimi trakovi. Cerkvena oprema je poznobaročna. Glavni oltar ima ploskovit oltarni nastavek z osrednjo nišo, v kateri sta kipa zavetnikov cerkve, ki ju spremljata svetniški figuri sv. Florjana in Janeza Krstnika. V atiki je naslikan prizor Marijinega kronanja. Južni oltar je posvečen sv. Martinu, ki ga spremljata dva vojščaka, med katerima prepoznamo sv. Jurija, severni pa Brezmadežni, ob kateri stojita sv. Elizabeta Turinška, ki deli kruh revežem in sv. Katarina. Sočasna je tudi prižnica. Križev pot je iz leta 1765.